Blog
Moji prispevki
ONKOFON - nova pot do bolnika
OnkoFON - pot do bolnika v novi realnosti
Zdi se, kot bi za določen čas pandemija koronavirusa zaustavila svet in naša življenja. Kljub občutku ustavitve, še posebej v prvem obdobju po razglasitvi pandemije, se to ni zgodilo. Življenje je teklo naprej, samo drugače. Država in njeni podsistemi, gospodarstvo, družbeno življenje, se je začelo prilagajati novim razmeram z bliskovito hitrostjo. Potreben je bil krizni pristop, ki smo ga nekje bolj, nekje manj uspešno izvajali. Svet kakršnega smo poznali prej in ob poplavi informacij, ki so bile na dosegu roke, se je pred našimi očmi rušil in vzpostavljal se je drugačen, neznan, rekli so mu novi svet, nova realnost. Za trenutek se je zdelo, kot da je ohromljen. Pa temu ni bilo tako. Vojne po svetu se niso končale, velesile si niso nehale kazati mišic, čeprav so imele veliko dela doma, lakota in suše, da ne naštevam naprej so še vedno tu z vsemi posledicami.
Res pa je, da se je naš planet delno očistil, zadihal z bolj polnimi pluči, v lagunah Benetk so lokalni prebivalci lahko občudovali delfine, tudi Ljubljana je bila z opustelimi ulicami prelepa veduta na voljo meščanom, ki so jo lahko občudovali z očmi turistov.
Življenje je teklo naprej, nekateri so delali od doma, nekateri na običajnih delovnih mestih, če omenim zgolj trgovce in zdravstvene delavce, nekateri so ostali doma brez dela. Otroci in s tem tudi starši, so se počasi navajali na nov sistem učenja na daljavo, če so imeli na voljo računalnike, telefone, dovolj zmogljiv internet in če v njihovem domu ni bilo nasilja.
Ljudje so zbolevali, ne le zaradi COVIDA 19, ampak tudi zaradi drugih zdravstvenih težav. Omejeno gibanje znotraj občinskih meja in izolacija znotraj štirih sten je marsikomu povečala stisko zaradi pretrganosti socialnih stikov tudi z najbližjimi, če omenim zgolj domove za starejše občane.
V Sloveniji vsako leto za rakom zboli skoraj 15 000 ljudi. Tudi sama sem pred leti zbolela za rakom in vem, da soočenje s to boleznijo prinaša s seboj več vprašanj kot odgovorov, stiske in strah. Po izbruhu koronavirusa se je izkazalo, da so med najbolj ranljivimi skupinami starejši ljudje in bolniki, med njimi tudi onkološki bolniki.
Pred epidemijo sem bila, kot prostovoljka Društva onkoloških bolnikov Slovenije z lastno izkušnjo raka, na voljo bolnikom in svojcem za pogovor v INFO centru na Onkološkem inštitutu Ljubljana. Marsikateri bolnik se je po pogovoru poslovil z besedami, hvala za pogovor, lažje mi je, imel sem občutek, da ste me razumeli in hvala, da ste me poslušali.
Že v začetku marca 2020 so na Onkološkem Inštitutu Ljubljana sprejeli nujne in potrebne ukrepe za zajezitev širjenja okužbe z ciljem zaščite bolnikov in zaposlenih. Delo v INFO centru za nas prostovoljce je bilo zaustavljeno do nadaljnjega.
Stiske bolnikov so se povečevale, kot tudi strah pred okužbo. Prejela sem klice bolnikov z pogostim vprašanjem, ali bom varen na pregledu na Onkološki Inštitut, skrbi me tako zaradi raka, kot tudi zaradi novega virusa. V veliko pomoč so bile javno dostopne informacije Onkološkega inštituta Ljubljana, NIJZ in drugih zdravstvenih inštitucij. Vse bolj je postajalo jasno, da individualne in skupinske oblike pomoči bolnikom, ki smo jih organizirali znotraj društva še nekaj časa ne bo mogoče izvajati.
V društvu se je porajalo vprašanje, kako se približati bolnikovi stiski, ki je realna in ob tem upoštevati vse ukrepe za zaščito zdravja. Tako se je rodila ideja o lansiranju brezplačne številke OnkoFON za pomoč onkološkim bolnikom in svojcem. Na klice bomo odgovarjali prostovoljci z lastno izkušnjo raka in različni strokovnjaki. Onkofon sloni na ideji pogovora v varni bližini, ki zagotavlja anonimnost bolniku, da podeli najgloblje občutke in skrbi z nekom, ki razume stisko bolnika in mu z dodatnimi informacijami pomaga, da najde sebi primerno pot za razrešitev stisk in problemov, ki ga pestijo.
Razmišljam o novi realnosti in o človečnosti, ki ostaja v našem družbenem tkivu močno vpeta in se je potrdila tudi ob soočanju z COVID 19. Zadnja dva meseca smo lahko spremljali pozitivne zgodbe številnih prostovoljcev, zdravstvenih delavcev, kulturnikov in drugih, ki so se v tem času izkazali v skrbi za sočloveka. To me navdaja z optimizmom, da ne glede v kakšni realnosti bomo živeli jutri, ohranjamo čut do sočloveka in njegove stiske, čeprav se včasih zdi, da svet drsi v družbo individualistov, ki jim je mar zgolj zase.
Kriza, ki jo je prinesel s seboj neznani koronavirus kaže mnogo obrazov prihodnosti družbe, tehnologija z bliskovito hitrostjo spreminja našo realnost, prepričana pa sem, da je od nas odvisno ali bomo znali tehnologijo uporabiti za boljši, bolj človeški obraz v novi realnosti.
OnkoFon je eden od odgovorov, da se da in da je možno z uporabo tehnologije ohranjati človečnost in bližino.